Foto: David Krempl

Jurij_Grb

Župnija Remšnik

Sv. Jurij

Domov
Svete maše
Župnijsko glasilo

Zgodovina

Zunanja podoba Remšnika se je skozi leta zelo spreminjala in že bežni spomini nas lahko vodijo v čase, ko je cerkev sv. Jurija obdajalo pokopališče, župnišče ter njive, danes pa lahko v njeni bližini najdemo tudi devetletno osnovno šolo (ki v kraju deluje že od leta 1815), igrišče, trgovino, gostilno, dvorano ter celo Muzej mineralov Remšnik.

Župnija Remšnik je najstarejša župnija v Dravski dolini. Njena zgodovina je seveda močno povezana tudi z zgodovino samega kraja – v obeh primerih je namreč pomembno vlogo pri razvoju imel samostan iz St. Pavla (in je imel vpliv vse do leta 1782, ko je bil razpuščen).  Število prebivalcev na tem območju je rastlo in posledično se je večala tudi potreba po svetišču za vernike. Leta 1165 so postavili cerkev sv. Jurija. 1201 je cerkev dobila tudi župnijske pravice, s čimer je postala samostojna in neodvisna župnija ter je pokrivala široko področje: od potoka Suha na zahodu do potoka Črmenica na vzhodu, na jugu je bila meja župnije reka Drava, na severu pa greben Radelce. 

Cerkev je bila zgrajena v gotskem slogu, so jo pa skozi leta prizadele tudi različne nesreče – od pustošenja Turkov, udarov strel do požarov. Obzidano pokopališče, ki lepo obkroža farno cerkev, je iz leta 1417, župnišče pa je bilo zgrajeno več kot 300 let kasneje, leta 1784. Pred tem letom je bilo župnišče precej manjše.

Iz župnije Remšnik so se v kasnejših stoletjih razvile tudi druge župnije, saj je bila prvotna oblika v tistih časih prevelika za upravljanje. Iz nje se je razvila župnija Brezno (leta 1312), leta 1389 pa je tudi na Kapli zrasla cerkev, ki jo je takrat upravljal še kaplan z Remšnika in tako je ostalo vse do leta 1892, ko je tudi Kapla uradno postala samostojna župnija. Tako je župnija Remšnik zmanjšala obseg, do leta 1782, ko so prišli prvi duhovniki, pa so jo upravljali vikarji. Dandanes ima župnija dve podružnični cerkvi, posvečeni sv. Pankraciju in sv. Urbanu.

Sveti Jurij - farni zavetnik

Sveti Jurij, ki je bil rimski vojak, mučenec in svetnik, se je rodil v 3. stoletju v turški pokrajini, umrl pa leta 305. Je zavetnik številnih mest, viteških redov, skavtov, kmetov, rudarjev, sedlarjev, kovačev, konj in živine, popotnikov, ujetnikov, vojakov; je priprošnjik proti vojnim nevarnostim, skušnjavam, kugi, sifilisu, kožnim boleznim ter tudi za vreme. Je eden izmed štirinajstih priprošnjikov v stiski. Najpogosteje je upodobljen kot vitez na konju, pod njima pa je zmaj, ki je preboden s sulico ali mečem. Poleg tega je njegov atribut tudi zastava z »Jurijevim križem.«

Izhajal je iz imenitne, krščanske družine. Kasneje si je izbral službo vojaka in bil je človek globoke in silne vere. Zelo rad je skrbel za reveže ter zapostavljene in jim razdal svoje premoženje. Ko je na dvoru v Nikodemiji oznanil, da je kristjan,  ga je čakalo dolgo in vsestransko mučenje. Na koncu so ga obglavili pred mestnimi vrati.

Najbolj znana legenda o svetem Juriju nam pripoveduje, da je rešil kraljevo hčer pred zmajem. Zmaj je namreč vsak dan zahteval po dve ovci, da je ostal miren. Ker pa je ovc zmanjkalo, so bila na vrsti človeške žrtve. Žreb je kot prvo žrtev pokazal kraljevo hčer. Vendar se je Jurij opogumil, s sulico napadel zmaja, ga ranil ter obljubil ljudstvu, ki se je zmaja strahotno balo, da ga ubije, če se bodo dali vsi krstiti. Po tem dogodku se je res krstilo okoli 15 tisoč ljudi.

Sveti Jurij goduje 23. aprila in po ljudskem izročilu je bilo jurjevo začetek pomladi. Dandanes njegov god ponekod obeležujejo s sprevodom konj in konjenikov, pri čemer je eden od jezdecev oblečen v zelenje – s tem je predstavljeno še staro ljudsko izročilo o oznanjanju pomladi, ko vse cveti in zeleni. Tudi na Remšniku je vsako leto, konec aprila, na njegov god, jurjevanje.

Cerkev svetega Pankracija

Cerkev sv. Pankracija najdemo na nadmorski višini 900 metrov, ob zaključku grebena Radelce, tik ob meji z Avstrijo. Povzpnemo se lahko tudi na razgledni stolp na zvoniku, s katerega je čudovit razgled na Avstrijo, proti vzhodu vidimo Kaplo, Duh na Ostrem Vrhu, Brezni Vrh, seveda pa se na drugi strani lepo vidi tudi Remšnik.

Svete maše pri sv. Pankraciju so običajno nekajkrat letno (v začetku maja, ko je pankraška nedelja; za binkoštni ponedeljek; julija, ko je maša na godovni dan sv. Aleša, sredi septembra pa še, kot zadnja, lepa nedelja). Praviloma so maše dvojezične, saj, zaradi bližine Avstrije, tja pride tudi zelo veliko Avstrijcev.  

Sama lokacija cerkve je zaradi odlične lege in razglednega stolpa tudi dobro obiskana izletniška točka. Cerkev je skozi leto vedno odprta za obiskovalce, razgledni stolp pa je pozimi, iz varnostnih razlogov, običajno zaprt.

Svetega Pankracija pogosto upodabljajo kot mladeniča v rimski noči, včasih je tudi v viteški obleki. Na glavi ima mučeniško krono, v roki pa meč ali mučeniško palmo. Predstavljen je tudi s košaro cvetja. Je zavetnik prvoobhajancev proti krivičnemu pričevanju, proti glavobolu in proti krčem. Je tudi eden izmed štirinajstih priprošnjikov v sili.

Cerkev svetega Urbana

Cerkev, posvečena svetemu Urbanu (o katerem se ve zelo malo: bil je papež, najpogosteje je upodobljen v papeških oblačilih, s tiaro na glavi, v eni roki nosi knjigo z rdečim grozdom, v drugi pa ima palico) leži na nadmorski višini 920 metrov. Je pravzaprav bolj cerkvica kot cerkev, vendar je zelo lepo ohranjena (temeljito obnovljena je bila namreč med leti 1997 in 1999). Postavljena je bila med leti 1850 in 1860, zvonik pa je dobila okoli 30 let kasneje. Preden so zgradili cerkev, je na tem mestu stala kapelica, pri kateri je nekajkrat letno potekala sveta maša. 

Dandanes tu potekata običajno dve sveti maši letno, in sicer je prva v drugi polovici meseca maja (ko je Urbanova nedelja), druga pa je v drugi polovici avgusta (ko je Rokova nedelja). Za cerkev svetega Urbana je značilno tudi pritrkavanje zvonov, ko tam potekajo svete maše, kar je zelo lepa in že skoraj pozabljena navada.

Sveti Urban je zavetnik vinogradnikov, viničarjev in vina, vinogradov, sodarjev. Je tudi zavetnik proti mrazu, neurju in streli, hkrati pa tudi proti pijanosti.

poroka-jozica-mitja-1

Duhovni poklic

Vlasta Tacer – Hčere krščanske ljubezni (usmiljenke) HKL. Rojena je bila leta 1979 v Slovenj Gradcu in je živela na Vasi (župnija Remšnik), na Remšniku pa je obiskovala tudi osnovno šolo. Kasneje je v župniji učila tudi verouk, vodila oratorij ter pomagala pri drugih aktivnostih, vezanih na župnijo in z mladimi. Pomagala je tudi v župniji Brezno. Trenutno deluje v samostanu v Šentjakobu ob Savi in poučuje na osnovni šoli.

Poleg tega duhovnega poklica iz župnije izhajajo še nekateri, vendar podatki zaenkrat še niso natančno zbrani.

VIRI