Foto: Martin Golob

Ožbalt_Grb

Župnija Ožbalt ob Dravi

Sv. Ožbalt

Zgodovina

Ozemlje današnjega Ožbalta je najprej spadalo pod vikariat župnije Remšnik, kasneje, v drugi polovici 13. stoletja, so prebivalci ob krajevni cesti zgradili majhno cerkvico (večjo kapelico), ki so jo posvetili sv. Ožbaltu in postala je podružnica župnije Brezno. 
Cerkev svetega Ožbalta je prvič omenjena leta 1372 v šentpavelskem urbarju, že naslednjo omembo cerkve pa zasledimo 8. 9. 1459. V tej cerkvi je škof Leonard 21. avgusta 1510 blagoslovil dva oltarja: enega v čast sveti Uršuli ter drugega v čast sv. Andreju. Naslednji zgodovinski zapis o cerkvi (in tudi kraju) najdemo leta 1714, ko je bil v Celovcu posvečen zvon za cerkev sv. Ožbalta v Dravskem gozdu (da, tako so nekdanji zapisovalci imenovali kraj. To je bilo pravzaprav prvo poimenovanje kraja. Za tem se je imenoval Sv. Ožbalt v Dravski dolini, po drugi svetovni vojni pa se kraj uradno več ne imenuje Sv. Ožbalt, pač pa samo Ožbalt ob Dravi). Ponovno pa se pojavijo zapisi leta 1787, ko je bila ustanovljena lokalna kaplanija. Imela je svojega duhovnika, ni pa še imela statusa župnije, kot ga ima danes.

Ker je bila cerkev tudi priljubljeno romarsko središče, so se verniki v 19. stoletju odločili, da sezidajo novo, večjo cerkev. Župnijska kronika pravi, da bi naj v stari cerkvi bila zadnja pobožnost 8. marca 1813 (novo cerkev so začeli graditi že leto prej, vendar okoli stare cerkve oz. kapelice), v novi cerkvi pa je bila prva pobožnost že 8. avgusta 1813, na ožbaltsko nedeljo. Oktobra istega leta je bila cerkev tudi posvečena. Zaradi pomanjkanja denarja je bil zvonik dograjen leta 1859. 

 V letu 1888 so notranjost cerkve lepo obnovili – kupili so vse, kar je potrebno za dostojno bogoslužje. V začetku 20. stoletja so začeli s ponovno obnovo – streha, fasada, povečali so pokopališče, notranjost cerkve so poslikali s fresko nad glavnim oltarjem (in prikazuje Marijino kronanje) in urejenih je bilo še nekaj manjših projektov, ki so bili potrebni.  

V župniji Ožbalt je od njene ustanovitve (6. maja 1787) pa do leta 1995 delovalo 35 duhovnikov. 

Sveti Ožbalt - farni zavetnik

Sveti Ožbalt (tudi Ožbolt, Osvald), ki je bil kralj in mučenec, je zavetnik angleških kraljev, križarjev, koscev, živine; je zavetnik proti kugi in veljal je za zavetnika v morskih nevarnostih. Priporočali so se mu tudi za letino, živino in vreme. Upodobljen je v kraljevskih oblačilih, s krono, žezlom ter mučeniško palmo. Pogosto ga vidimo tudi s posodo, iz katere je revežem delil darove. Večkrat ima ob sebi tudi krokarja s prstanom ali pismom v kljunu, redkeje vidimo ob njem goloba ali jelena. Upodobljen je lahko tudi kot vojak. Goduje 5. avgusta (ko je tudi umrl mučeniške smrti).

Znana sta tudi dva pregovora o sv. Ožbaltu: »Če o sv. Ožbaltu dežuje, še dolgo ni lepega vremena. Jakobova ajda in Ožboltova repa je malokdaj lepa.«

Duhovni poklici

Jožef Hernah (1843 – 1889) je prvi znani duhovnik, ki je izšel iz župnije sv. Ožbalt ob Dravi. Pred njim najverjetneje ni bilo nikogar (vsaj po doslej znanih podatkih). Novo mašo je opravil v Ožbaltu in bila je silno slovesna. Po tem je nastopil službo kaplana v Šentjanžu na Dravskem polju, vendar je tam resneje zbolel in je zato odšel živeti k sorodnikom na Remšnik, kjer je tudi pokopan. Duhovnik je bil 19. let. 

VIRI