Foto: Marko Richter
Župnija Kapla na Kozjaku
Sv. Katarina Aleksandrijska
Zgodovina
Ime Kapla (izvira iz kapele, ki je stala na tem področju) prvič zasledimo že leta 1056.
Kdaj je bila zgrajena prva cerkev, ni znano, vendar se kot remšniška podružnica omenja 22. 9. 1389 v listini deželnega arhiva na Dunaju.
Sedanja Kapla se je razvila v srednjem veku, ko so si podložniki gradov krčili gozd in ustanavljali samotne kmetije. Prihajali so iz Koroške, zato je na tem prostoru še danes značilno koroško narečje, čeprav je Kapla v preteklosti spadala pod deželo Štajersko.
V času turških vpadov (1532) je bila cerkev požgana in oskrunjena, vendar so jo že leta 1535 ponovno obnovili in posvetili.
Leta 1795 je Kapla postala lokalna kaplanija z rednim dušnim pastirjem; uradno pa je postala župnija leta 1892.
Leta 1813 sta cerkev in župnišče pogoreli. Do leta 1852 je bilo pokopališče okoli cerkve, a je postalo premajhno in je bilo prestavljeno na travnik v bližini, kjer je še danes.
Župnija Kapla je del mariborske nadškofije. Župnija šteje 650 vernikov. Cerkev je posvečena sv. Katarini Aleksandrijski, ki goduje 25. novembra. Stranska baročna oltarja sta posvečena Devici Mariji in sv. Florijanu.
Želimo vam obilo Božjega blagoslova!
Cerkev in kapele v župniji
Sveta Katarina Aleksandrijska - farna zavetnica
Župnija Kapla na Kozjaku je posvečena sv. Katarini, devici in mučenki, ki goduje 25. novembra. Katarinsko lepo nedeljo pa na Kapli praznujemo zadnjo nedeljo v avgustu.
Življenje svete Katarine Aleksandrijske:
Ko se je cesar odpravljal iz Aleksandrije, je ukazal, da morajo vsi tamkajšnji prebivalci darovati bogovom ptice in bike. Katarina, ki je bila kraljevega rodu in kristjanka, tega ni hotela storiti in tudi druge kristjane je podžgala k uporu. Cesar jo je poklical na pogovor in Katarina mu je odvrnila, naj neha pogubljati ljudi s čaščenjem malikov in naj se uči spoznavati pravega Boga.
Cesar jo je hotel na vsak način uklonit, a se ni pustila. Poklical je celo filozofe in govornike, da bi Katarino spreobrnili. Ona pa je znala tako prepričljivo govoriti o krščanski veri, da je spreobrnila vse tiste cesarjeve modrijane. Ko cesarju nikakor ni uspelo prepričati Katarine, jo je zaprl v ječo. Tudi ječa Katarine ni uklonila, zato jo je cesar obsodil na smrt s kolesi – ostri noži na kolesu naj bi jo razrezali. A kolesa so se razletela in angeli so jo rešili. Po čudežni rešitvi Katarine sta se zanjo zavzela cesarica in dvorjan Porfirij. Oba sta se spreobrnila in pretrpela mučeniško smrt.
Katarino naj bi usmrtili z obglavljanjem. Ko so jo peljali ven iz mesta, je molila za vse verne in Bog ji je govoril iz oblaka. Angeli so njeno truplo odnesli na goro Sinaj, kjer je iz groba pritekalo mleko in olje.
Sveta Katarina nam veliko pomeni, saj na ta dan, kakor pravijo naši predniki, nihče ne uporablja kolesa za vsakdanje delo. Stara modrost namreč uči naj se kolo, ki je simbol sv. Katarine, ta dan ne vrti.
Vicente Carducho, Santa Catalina d’Alessandria, Museo del Prado, Madrid
Sveta Katarina pa je sicer zavetnica deklet, mladine, filozofov, vseh poklicev, ki imajo opravka s kolesi in noži ter priprošnjica za zdravo pamet.
Sveta KATARINA – prosi za nas.
Duhovni poklici v župniji Kapla
Župnija Kapla je kot samostojna župnija darovala tri duhovne poklice.
Leta 1872 je bil posvečen prvi duhovnik, ki je izhajal iz župnije, bil je LOVRENC VOLMAJER (1845-1924), kasnejši župnik in dekan v Lučanah. Rodil se je na domačiji Žumer, svojo mladost pa je preživel pri Rihterju. Eden njegovih obiskov rodne župnije Kapla je bilo, ko je slavil njegovo zlato mašo.
Drugi duhovni poklic je bil dr. MAKSIMILJAN VRABER (1877-1945), ki je bil stolni prošt in protonotar na škofiji v Mariboru. Bil je iz znane Preklove družine na Spodnji Kapli, novo mašo pa je imel leta 1901, ko je bil star 24 let.
Tri desetletja za njim, leta 1931, pa je izšel še en duhovni poklic, spet iz Preklove rodbine na Spodnji Kapli – JAKOB VRABER (1908-1979), župnik in prodekan v Slivnici pri Mariboru. Novo mašo je imel leta 1931.